27 najvztrajnejših planincev se je udeležilo pohoda v Sextenske Dolomite.
Za svoj pogum smo bili nagrajeni z odlično turo in osvojenim vrhom. Seveda je bilo treba pohod prilagoditi vremenu in smo zahtevnejšo turo prestavili na nedeljo, vendar tudi v soboto nismo sedeli v koči in igrali kart. Ogledali smo si bližnjo okolico in ostanke 1. svetovne vojne, ki jih je tu v izobilju.
Brajkov vrh je 1091 m visoka gora v Istri nad Lupoglavom. Pohod smo začeli v vasici Brgudac in v slabih dveh urah dosegli vrh. Pot vodi skozi kraški gozd, le zadnji del je strma skala, izpod katere izvira studenec, ki je speljan po številnih koritih nekaj deset metrom nižje.
Sobotna 13-kilometrska pot nas je vodila skozi slikovite majhne kraške vasice.
Iz Podrage v Vipavski dolini, preko Štjaka, vasice Bogo do Mahničev, po dolini Raše in do končne postaje v vasi Avber. V vasi je cerkev s čebulnim zvonikom in dovolj velik in prijazen kmečki turizem pri Francovovih, kjer prodajajo tudi pravi kraški teran.
Recimo, da je pošta nekoliko dolgo potovala.
Lani nam ni uspelo ... Mrežce smo zamenjali za Tamar. Letos pa nam je uspelo. V pravih zimskih razmerah smo se s parkirišča pri Šport hotelu Pokljuka odpravili preko planine Zajavornik do Blejske koče na Lipanci. Tu je nekaj pohodnikov počakalo, večina pa je odšla na vrh Mrežc (1965 m). Na poti nas je spremljalo sonce.
Na Štefanovem pohodu se nas je kljub slabemu vremenu zbralo 32 udeležencev. Pot zaradi kratke časovne razlike med zapadlim snegom in pohodom ni bila še prehojena, zato smo jo morali prehoditi sproti. No, kljub temu dobre volje ni manjkalo in smo vsi prišli na vrh. Hvala vsem udeležencem in tistim, ki so pomagali pri gaženju.
Franci Hrovat
Foto: Sandra Košnjek
Izlet v neznano je bil tokrat organiziran na Bizeljsko. Na dobrih 11 kilometrov dolgi Vidovi poti smo opazovali značilnosti teh krajev: repnice, zidanice, bukove gozdove, lepo obdelane vinograde, okrašene hiške in vrtove.
