Storžič, vrh, ki redko sname kapo

Storžič, s svojimi 2132 metri, je prvi dvatisočak (najzahodnejši) v Kamniško-Savinjskih Alpah. Tokat je bil to naš cilj.
Za dosego vrha te mogočne gore smo izbrali krožno pot, ki smo jo začeli pri Domu pod Storžičem. Izbrana pot nas je vodila preko Škarjevega robu na vrh, nato spust preko Planine Javornik na Malo Poljano in nazaj do izhodišča.
Lepa pot, ki nudi popotniku poleg naravnih lepot in razgledov tudi izzive ─ poleg običajne tehnike hoje s palicami, vzpon ob jeklenicah ( uporaba čelade) in spust po melišču, da o razmočenem in blatnem drsališču ne govorim.
Vse izzive smo preživeli s smehom in dobro voljo, saj je bil spust po melišču za nekatere planince prvič.
Črna pika izleta pa je bil vrh Storžiča. Kompletni vrh nima prostora, da bi lahko posedel, pomalical in si ogledal okolico. Okoli in okoli samo ovčji iztrebki – gnoj in smrad, prav previdno moraš stopiti, da ti slučajno ne spodrsne. Cel vrh je kopa gnoja in šele takrat smo razumeli planince, ki so malicali na Škarjevem robu in govorili, da šele tu lahko malicajo sede in na čistem zraku. Na vrhu smo naredili skupinsko sliko in se sto višinskih metrov pod vrhom odločili za stoječo malico.
Zadnji del poti nam je popestril še dež, ki pa nas ni zmotil, saj smo bili že v dolini.
Pohod smo zaključili v Domu pod Storžičem.
Marko Vidali




