Še ena zanimiva zgodba o naši Kriški gori

Z očetom sva se vzpenjala proti Koči na Kriški gori po poti mimo Špičove ute, kot smo ji rekli včasih, ali po danes tako imenovani strmi poti na Kriško goro. Bilo mi je kakih šest, sedem let. Torej se je pisalo leto 1956, morda 1957. Bil je pust zgodnjejesenski dan. Po senožetih Kriške gore so se podile goste in težke megle. Hodil sem nekaj korakov pred očetom. Nenadoma se pred menoj pojavi visok možak, pokrit s ponošenim klobukom, s krajci navzdol. Oblečen je bil v težko temno suknjo, okoli pasu stisnjeno z navadno konopljeno ʺšpagoʺ. Čez rame mu je visela prav tako na ʺšpagoʺ privezana usnjena torba aktovka. V rokah je držal močan kol. Prestrašil sem se neznanca in od strahu skoraj odrevenel. Prišlek me je v srbohrvaškem jeziku prijazno nagovoril: ʺKako si mali?ʺ Brž je pristopil še oče.

Neznanec in oče sta začela pritajen pogovor. Očeta je kar naravnost vprašal: ʺKud je ovde put u Austriju?ʺ (Kje je tukaj pot za v Avstrijo?) Očetu se je bilo neprijetno pogovarjati ob moji navzočnosti. Neznanec pa je nadaljeval, da je doma iz Beograda. Dodal je še, da je vsa njegova družina v Avstraliji, njemu pa da oblasti ne puste oditi iz Jugoslavije. Kar naravnost je povedal, da se je odločil za beg prek meje v Avstrijo. Oče se je le omehčal in mu nato natančno razložil, kje smo. Da sta do avstrijske meje še dve dolini, lomska in jelendolska, na južnih pobočjih Košute pa graničarske stražnice na Šiji in v Medvodjah. Svetoval mu je, naj poizkusi čez prehod med Škrbino in Tolsto Košuto in ga opozoril na nevarno krušljivo severno ostenje Košute. Neznanec se mu je prijazno zahvalil in se opravičil, če bo imel kakšne nevšečnosti. Mene je mehko pokuštral po laseh in izginil v meglenem bukovem gozdu. Par hipov sva bila z očetom brez besed. Potem pa je le kratko dejal: ʺBom videl, če zneš biti tiho!ʺ
O srečanju z neznancem na Kriški gori nisva z očetom spregovorila do mojih najstniških let. Potem pa mi je ob neki priliki le povedal, da je nekaj mesecev po srečanju vprašal takratnega komandirja tržiške Milice Smoleja, če so konec septembra prijeli kakšnega podobnega mejaša. Menda ga niso, upajmo, da mu je uspelo! Koliko enoumja, koliko brezpotrebnega gorja. Kdo bo kmalu sploh vedel, da je bila Košuta nekoč meja.
Podobne mejaške zgodbe so se v mojih otroških letih potihoma prenašale od ust do ust zelo pogosto, skoraj vsak dan. Pripovedovali so jih lovci, gorski reševalci, naključni planinci in gozdarji. Mejo so trdno varovali graničarji JLA, a sla po življenju na obljubljenem zahodu je gnala k pobegu mnoge, tedaj smo jim rekli mejaši. Kriška okolica z zaledjem Udinboršta, ki se vleče tam od Kranja navzgor, je bila prikladno izhodišče za pobeg čez Karavanke v Avstrijo. Mnogim je uspelo, a slišati je bilo mnogo tudi žalostnih, tragičnih zgodb, tudi o prenekaterem domačinu.
Prav pozna petdeseta leta se je v Križah kar javno govorilo, da tržiški miličniki vztrajno iščejo nekoga, ki naj bi bil za dobro plačilo vodič v ʺlažno Avstrijoʺ trem Beograjčanom. Prišli pa so le v Lom, kjer so jih prijeli.
Neki kmet iz Sebenj naj bi v Udinborštu pripravljal drva, ko so k njemu pristopili trije mejaši. Ponudili so mu dobro plačilo, če jim pokaže pot prek meje, v nasprotnem primeru so mu zagrozili s pištolo. Sebenjčan je pristal na ponudbo oziroma se je vdal grožnji. Iz Udinboršta jih je vodil pod Vetrnim in vzhodno od vasi Gozd na greben Kriške gore, do Vrat. Tam so pritajeno polegli v cretovje. Sebenjčan jim je proti zahodu pokazal Kočo na Kriški gori, ki naj bi bila graničarska stražnica. V dolini navzdol jim je pokazal Lom, kjer naj bi že bila Avstrija. Spustiti, da se morajo le še po melišču skozi Vrata navzdol in rešeni bodo. Mejaši so Sebenjčanu zadovoljni izplačali obljubljeno nagrado in odšli. V Lomu so najprej poiskali gostilno. Takrat je bila Pr΄Zrimšek, malo navzgor od lomske šole. Posedli so za mizo, naročili pivo in se natakarici pohvalili: ʺDošli smo iz Jugoslavije!ʺ (Prišli smo iz Jugoslavije.) Na gostilniškem balinišču pa je balinala skupina miličnikov, le v srajcah, brez zgornjih delov uniform. Hitro so ugotovili, za kaj gre, in namesto v želeni Avstriji so mejaši pristali v arestu tržiške Milice.
V Križah se je vneto šušljalo, kdo naj bi bil sebenjski vodič mejašev. Najbrž se je vedelo za pravega, a ovadil ga ni nihče. Bržda je še sam pri Benku vneto pripovedoval to mejaško zgodbo in ʺugibalʺ, le kdo naj bi to bil. Miličniki so dolge mesece vohljali za njim, a ga niso odkrili. Najbrž ga prav zares tudi niso hoteli odkriti.

Kavar, Janez: Kriške prigode, Didakta, 2009, Radovljica