Rušni vrh, pohod po brezpotju

Rušni vrh je del bohinjskih vrhov, na katerega se povzpne malo gornikov. Čeprav malo pod njim vodi ene pomembnih poti na Črno prst, se redki odločijo za oddih in razgled po okolici Baške grape, bohinjskih vrhov in Julijcev s Triglavom v ozadju. Do koče pod Črno prstjo je slabe četrt ure, vendar ni bila naš cilj. Iz Raven, vasi, ki leži na zapuščenem smučišču Kobla, smo se odpravili do Planine pod Črno goro, ki je zanimiva po sistemu odvodnjavanja, ki preprečuje vdor voda v železniški predor bohinjske železnice proti Petrovemu Brdu. Okoli planine je urejen betonski kanal, ki spominja na cesto, in je speljan v dolino, kamor odteka voda. Škoda, da si nismo mogli ogledati še živine in oslice, ki so se še minuli teden pasli v okolici. Sezone je nepreklicno konec.
S planine smo se na presenečenje vseh hitro povzpeli na Rušni vrh. Dobro uro, skupaj dve in pol, pa smo bili na vrhu. Prijetna temperatura in visoka oblačnost so nam ponudili odlične pogoje za hojo. Res so bili vrhovi nad 2000 metrov v oblakih, Pokljuka in Jelovica pa sta nam bili kot na dlani. Sledil je še spust do Orožnove koče na Planini za Liscem, ki smo jo osvojili lansko leto. Oskrbnik Franci nas je pričakal kot stare prijatelje in nam ponudil vso domačnost, ki je lahko primer, kako se v planinskem domu streže.
Zadovoljni smo se spustili v dolino, kjer nas je že čakal prevoz. Na poti domov smo se že pogovarjali o potepih v letu 2020. Šli bi še s Primorske na Črno prst, na bivak pod Skuto in Rinke, spoznali nova brezpotja in se kot vedno dobivali v dobri družbi. Vrhov nam še zlepa ne bo zmanjkalo.
Marko Vidali