Pripovedka o jezercu na Kriški gori

Najbrž ga ni Križana, ki ne bi poznal pripovedke o jezercu na Kriški gori. Inačic zgodbe je sicer kar nekaj, bistvo pa je pri vseh enako. Sam sem si najbolj zapomnil tisto, ki sem jo najprej slišal, poslušal z radovednimi otroškimi ušesi in si jo zapomnil za vse čase. Takole so mi jo povedali:
Na senožetih Kriške gore so nekoč pasli stotero ovac. Ovce so se hodile napajat k jezercu na Kovarjevem. Ko sta nekoč pastirja prignala čredo k vodi, je eden izmed njiju ob jezercu opazil kot žitno zrnce velik delček živega srebra. Sprla sta se, kdo je srebro prvi opazil in komu pripada. Med ruvanjem za živo srebro ga je eden od pastirjev zalučal v vodo. Potopilo se je na dno jezerca, ga prevrtalo in z vso vodo iz jezerca vred izginilo v notranjost Kriške gore. Od tedaj je Kriška gora polna vode, sledi o jezercu pa vrh gore ni več. Nekoč, ko bo nastal silen potres, se bo Kriška gora odprla in iz njenega trebuha bo iztekla vsa nabrana voda. In deroča voda bo poplavila in odnesla vse vasi pod Kriško goro …
Domačini vemo, da ima zgodba nekaj realističnih povezav. Na pobočjih Kriške gore so nekoč, kot zadnja leta spet, pasli črede ovac in senožetna južna pobočja tudi kosili. V ljubeljski dolini, severno od Kriške gore, je bil nekoč rudnik živega srebra. Iz vznožij Kriške gore izvira desetine studenčkov, ki so bili in so še vir vodovodov krajem pod Kriško goro. O sodnem dnevu in silnem potresu pa imamo sedanji Križani najbrž zelo različna mnenja.
Tako se zgodbe spominja domačin Janez Kavar, ki pravi, da to ni edina zgodba, ki zadeva našo goro …