Pri Martinu Krpanu na Sveti Trojici

V deželi Martina Krpana smo preživeli minulo soboto.
Večina Slovencev se lahko pohvali s hribom, z goro ali vrhom v bližini svojega bivališča. Naš marčevski izlet nas je popeljal na vrh Martina Krpana. Prav tega Martina, ki je na Dunaju Brdavsa "uštimal". Doma naj bi bil z Vrha pod Sveto Trojico.
Na izletu nismo odkrili ne Vrha, ne kobilice, tudi angleške soli ni bilo nikjer. Odkrili pa smo veliko lepe narave, lepih razgledov in znova potrdili pravilo, da vsak izlet nudi nekaj novega.
Naša pot se je začela v Slovenski vasi. Hitro se je v daljini pokazala cerkev na vrhu našega cilja, do katere smo potrebovali skoraj tri ure. Na poti smo si ogledali Petelinje jezero, eno od presihajočih jezer v bližini. Pot smo nadaljevali s prečenjem pašnikov in se počasi povzpeli na vrh. Večina poti ni nudila razgledov, v zadnjem delu poti pa se je z vsakim korakom širilo obzorje in kmalu smo bili vsi navdušeni nad razgledi. Razen dela, kjer so nam pogled proti Kamniškim Alpam zastirali Javorniki, so bili razgledi prekrasni. Hladno vreme, vendar sončno z malo vetra, nam je pripravilo čudovito razglednico, od zasneženega Snežnika, Učke v daljavi in obrisov Dolomitov, ki so se pokazali za Nanosom, do Julijskih Alp in Karavank s Stolom.
Cerkev na vrhu nam je ponudila malo zavetja pred vetrom, da smo se okrepčali, naredili skupno sliko in se po lažji poti počasi in varno spustili v dolino.
Ker na poti ni bilo koč, smo se po vrnitvi do avtobusa odpravili še do vojaškega muzeja v Pivki in si v Kantini privoščili vojaški pasulj.
Polni lepih občutkov smo se vrnili domov, nekateri pa smo pohiteli in se še udeležili občnega zbora društva, katerega člani smo.
Udeleženci na turi smo si dokazali, da zima ni vplivala na našo telesno pripravljenost in  da bodo naslednji izleti prijeten izziv. V aprilu sledita Sivka in Bevkov vrh – obvezni točki SPP.

Marko Vidali