Po poteh, ki so planincem manj znane
Vodotočno jezero in vrh Deske, cilja našega potepa po Dleskovški planoti ali Veži.
Tako jo imenujejo domačini. Naša cilja ne dosegata 2000 metrov, vendar nam nudita vso lepoto naših gora.
Planota nima pomembnih točk za zbiratelje žigov, na poteh redko srečaš planince, ki večinoma prečkajo planoto za vzpon na Ojstrico, morda pa gredo samo do Korošice. No, mi smo uživali in spoznavali lepe, skrite in večini neznane kotičke na naši skoraj krožni poti iz Podvolovjeka.
Naš voznik avtobusa Mitja nas je prikrajšal za uro mučnega vzpona po makadamski cesti po dolini Luške Bele in nas pripeljal do začetka poti, ki nas je vodila do planine Vodotočnik. Za smer in tempo je poskrbel Boštjan, ki nas je varno vodil po poti načrtovanim ciljem naproti. Na poti smo se lahko osvežili v tolmunčkih enega od najvišjih potokov Slovenije, ogledali smo si kamniti most, videli tudi, kje je presihajoče jezero (trenutno je bilo sam malo močvirja) na Starih štalah, opazovali smo lahko Veliko planino, Rzenik, Kamniškega dedca in Ojstrico ter druge vrhove v okolici. Presenečeni smo bili nad lepotami in obilico zdravih rožic na travnikih, ki so nas obdajali. Kar malo prehitro smo prispeli do planine Vodotočnik in njenega jezera v obliki srca.
Sledil je krajši počitek, ki smo ga izkoristili za fotografiranje, nabiranje zelišč ali pa za malico. Naprej smo se odpravili še na vrh Deske, ki se dviguje cca. 100 metrov nad jezerom. Prekrasen razgled preko Kamniških Alp, od Velike in Menine planine pa vse do Olševe na drugi strani. Sledil je spust do planine Podvežak, kamor so ravno pripeljali živino na poletno pašo. Mleka nam niso mogli ponuditi, tekočine za po grlu dol pa so imeli dovolj. Zopet se je postanek izkoristil tudi za nabiranje zelišč. Sledil je še spust do kmetije Planinšek, kjer nas je čakal avtobus. Tu se je naš pohod po čudovitih sedmih urah zaključil.
Sopotniki v skupini so bili soglasni, da želijo podobne lepe kotičke še spoznavati, kar jim bomo vodniki z veseljem omogočili. Zadovolji smo se razšli in v mislih smo že imeli naslednji izziv ̶ Kanjavec.
Marko Vidali
