Na eni strani Nanos na drugi Snežnik

Primož in Šilentabor s Primorci
Marčevski pohod je že tradicionalno povezan z Duškom in s prijatelji PD Križna gora, s katerimi raziskujemo hribovja na Primorskem.
Naše izhodišče za krožno pot je bila Pivka, parkirišče v bližini vojaškega muzeja. Slabo uro smo potrebovali, da smo se povzpeli na vrh Primoža, kjer so pred drugo svetovno vojno Italijani postavili veliki bunkerski sistem, ki je nadziral Pivško kotlino. Nemci so leta 1944 del bunkerjev razstrelili, da jih ne bi uporabljali partizani.
Vrh je malo zaraščen, vendar nam je nadaljnja pot nudila čudovite razglede na vse strani neba. Na vzhodni strani nas je vrh Svete Trojice opomnil, da hodimo tudi po Krpanovi poti, proti jugu nas je Snežnik opominjal, da je v hribih še vedno zima. Proti zahodu sta nam za pomoč pri orientaciji pomagala Vremščica in Nanos, vasica Podgrad in malo levo še Triglav. Po travnikih smo se odpravili do naslednjega vrha Šilentabor, na katerem je stal večji grad (opisuje ga tudi Valvasor). Grad je služil tudi za zaščito pred turškimi vpadi, kasneje pa so ga Francozi med svojimi vojnimi pohodi razdejali.
Malo pod vrhom stoji cerkev sv. Martina, kjer smo malo posedeli, Duško in njegova ekipa pa so nas pogostili s sirom in pridelkom iz trt.
Sledil je sestop v vasico Narin pod Šilentaborom. Lani smo se tu ustavili, da smo si dopolnili zaloge vode. Prijazna gospodinja nam je poleg vode skuhala še kavo.
Naši prijatelji so se ji na letošnjem pohodu še enkrat zahvalili in ji prinesli kavo.
Še dobro uro hoje smo potrebovali, da smo prišli do muzeja v Pivki. Skupaj smo obiskali kantino, kjer smo si privoščili pravi vojaški pasulj.
Z dogovorom o nadaljevanju skupnih pohodov smo se s Primorci poslovili in odšli vsak v svojo smer.
Še enkrat hvala Dušku in planincem PD Križna gora za vodenje in gostoljubje.
Šilentabor predstavlja najvišji vrh (751 m) grebena na jugozahodni strani Pivške kotline, ki deli Zgornjo Pivko od doline Reke in Brkinov. Lepo število najdb iz prazgodovine priča o tem, da sta na Taborskem grebenu stali dve gradišči: Šilentabor in Gradišče.
Kot pravijo, naj bi obe nastali že v ilirski dobi (8. stoletje pred Kristusom), kasneje pa so ju uporabili tudi Rimljani. Ob Šilentaboru so v srednjem veku sezidali mogočen grad. O njem nam je ohranil pričevanje Valvasor. Grad naj bi bil končan leta 1471, ko so po nekaterih virih Turki prvič pridrli na Pivško. Ohranjeni ostanki pričajo o mogočni utrdbi. Na vrhu stoji tudi cerkev sv. Martina, v kateri je prezbiterij z gotskimi rebri in freskami iz leta 1464, ki sodijo v istrsko-kraški umetnostni krog. Cerkev so dozidali v času baroka, takrat je nastala še prostorna ladja. Ogled se zaključi na razgledni točki nad razgibano kraško in sredozemsko pokrajino. Edini srednjeveški grad v teh krajih je bil Šilentabor, pozidan leta 1471 kot protiturška utrdba, v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. Grad je pogorel. V izročilu je ostalo, da so ga razdejali puntarji, saj se je zadnja bitka poslednjega vseslovenskega kmečkega upora leta 1635 odvijala prav na tem območju. A zgodovina ve povedati, da je grad leta 1700 močno poškodovala strela, dokončno pa so ga razdejali Francozi v napoleonskih vojnah 100 let kasneje.
Marko Vidali






In še drugi sklop fotografij





































