Najbolj vztrajni na poti na Požar

Voda in požar res nista najboljša prijatelja, dež in Požar tudi ne.
Požar (1543 m)
Kot je že v navadi, se poleg zahtevne ture pripravi tudi tehnično lažji potep v bližini zahtevnejšega cilja. Tokrat smo lahko izbirali med Rjavino in grebenom med dolinama Kot in Vrata.
Vremenska napoved je bila slaba, vendar smo se odločili, da ture bodo in jih prilagodimo vremenskim razmeram. Za lažjo turo smo se odločili trije, ostali so se odločili za Rjavino.
Na pot smo se podali s Kosmačevega prevala (odcep v dolino Kot, s ceste Mojstrana–Radovna). Namenili smo se prehoditi greben od Požarja pa vse do bivaka pod Črno goro. Ponoči je deževalo in po razmočeni cesti smo se odpravili proti koncu doline, kjer se je po slabi uri hoje začel naš vzpon. Lepa lovska pot nas je varno vodila preko hudourniškega potoka pod stenami Rušnate Mlinarice proti grebenu. Po dveh urah nas je ujela prva ploha. Nič posebnega, zaščitili smo nahrbtnike, nadeli pelerine ali odprli dežnike in počasi nadaljevali vzpon. V daljavi je večkrat zagrmelo, vendar se s tem nismo obremenjevali. Kot se je ploha začela, tako se je končala. Do vrha ni bilo več daleč. Bili smo že na 1500 metrih, ko nas je pozdravil močan naliv s sodro in nas opozoril, da smo v divjini in tudi lahko ranljivi. Še malo smo vztrajali, ko pa je zagrmelo in je strela udarila v bližini, smo se spogledali in se odločili, da poti po grebenu ne bomo nadaljevali. Previdno smo se vrnili v dolino. Dež nas je občasno spremljal vse do ceste, po kateri smo prišli. Nato pa se je razjasnilo in pozdravilo nas je sonce. Malo po lužah in malo po blatu smo po šestih urah zaključili naš potep.
Ko se misli in občutki strnejo, ugotovimo, da je bil, čeprav skrajšan in v slabem vremenu, pohod še vedno lep in da smo veliko naredili zase, ko smo zgodaj zjutraj vstali in se domov vrnili z novimi izkušnjami.
Misli so danes že usmerjene na pohod v septembru, kjer nas zopet čaka Črna gora, tokrat v Bohinjskem koncu …
Marko Vidali