Javoršček – vzhodni branik Bovške kotline
Izlet bi lahko naslovili tudi – Vodja skregan z uro ali kaj podobnega. Pa vendar, ko čas seštejemo, smo hodili točno do zaključka potepa.
Javoršček s svojo višino 1557 m ne predstavlja posebnega izziva, saj planinci pravijo, da se na tej višini gore šele zares začnejo. To za hribe ob Soči ne velja. Kamorkoli pogledaš samo klanec, večina poti pa speljanih po mulatjerah – ostankih poti prve svetovne vojne.
Že priprava ture je bila posebna, saj smo na prvem ogledu ugotovili, da krožne poti ne moremo izpeljati, ker je pot nad potokom Slatnik zaprta. Obstaja lovska pot, vendar je na drugem ogledu prav pod zaprtim delom nismo našli. Sledil je še tretji ogled neoznačene "gozdarske" poti, ki se združi z markirano glavno potjo.
Skupina tridesetih se je podala iz vasi Čezsoča proti vrhu. Za ogrevanje cca. 1 km asfalta, nato pa še toliko makadama do mulatjere, ki nas je popeljala do plazu skal, ki se je zgodil desetletja nazaj, in je viden tudi z glavne ceste za Bovec. Tu so se odprli prvi razgledi proti Kaninu, Rombonu, Jerebici, Svinjaku in Loški steni. Naprej smo se odpravili po neoznačeni potki, ki je bila na delih zavarovana z aluminijastimi pletenicami in kabli za elektriko!? Tudi kovinski mostiček ni manjkal. To je bil tudi najtežji del poti, saj nas je pot naprej vodila po lepih potkah po gozdu. Po skoraj treh urah smo prišli do gozdarske koče, bili smo na malo več kot polovico poti. Od tod naprej smo ujeli pravi ritem in se hitro povzpeli do planine Golubar. Gozdnega zavetja je bilo konec in začela se je skoraj mučna hoja po vročini na vrh. Malo pod vrhom smo zavili na greben, da smo še malo hodili po delno zasutih jarkih (ostankih 1. sv. v.) in na nekaj delih previdno stopali po robovih travnatih strmin, ki so se pod nami skoraj prepadno spuščale proti dolini. Na vrhu nas je pričakala mini oblika Aljaževega stolpa in prekrasen razgled od Triglava, Jalovca, Bavškega Grintavca, Kaninskega pogorja in Krna (edinega v oblaku). Kratki pavzi je sledil spust nazaj do gozdarske koče in po strmih poteh v Kal Koritnico, pred katero nas je čakala še brv za prečenje Soče, še en vzpon in končno avtobus pred gostiščem.
Cela pot je tajala več kot osem ur in je vsebovala skoraj vse težavnosti in lepote naših hribov. Pripravljenost popotnikov je zelo dobra na glede na to, da smo hodili nekaj več, kot je bilo predvideno. Tudi pripravili so se na vroč izlet, saj ni bilo nobenih težav s pomanjkanjem tekočine, ker dan je bil res pasje vroč.
Zahvala vsem udeleženem in vodnikom za izvedbo lepega izleta.
Še Metkina izjava: Svinjak pred leti je bil naporen, vendar je Javoršček po zahtevnosti še enkrat hujši Svinjak (ne po umazaniji).
Marko Vidali
