Manj obiskane lepote Julijcev

Biseri narave pod Bavškim Grintavcem

Lepote narave v tujini hitro prepoznamo in se tudi pohvalimo, kje in kaj smo videli, za domače dragulje pa ne vemo ali pa se tolažimo, da nimamo časa ali možnosti za ogled ...
Potrebno se je samo malo obrniti okoli sebe, narediti korak proč od obleganih poti in pogledati za "ovinek". Če ne verjamete, povprašajte tujce, ki nam zavidajo naše lepote, sami pa jih ne vidimo.
Načrtovan izlet na Kanjavec smo prestavili zaradi dolžine in nepredvidljivega vremena. Robi se je odločil, da popeljemo skupino na lažji izlet, ki pa je ponudil vse lepote naših hribov.
Z avtobusom smo se preko Vršiča zapeljali do izvira Soče v Zadnji Trenti. Polno parkirišče in veliko turistov, ki si želijo ogledati izbruh vode izvira Soče. Marsikdo pa je presenečen, ko omeniš, da naj bi bil pravi izvir na Planini Zapotok. Mnenja so deljena, res pa je, da je do planine par ur hoje in vprašanje, kaj bi bilo s turistično ponudbo.
Pot nas je vodila mimo Kekčeve domačije po suhi strugi potoka v zatrep doline Zadnje Trente. Do odcepa za ogled slapov se je pot počasi dvigovala, v smeri planine pa se je postavila pokonci. V prijetni senci gozda smo se počasi dvigovali proti cilju in tudi nekaj klinov ter jeklenic ni predstavljalo težav. Kar malo prehitro smo bili na planini, kjer je opuščen planinski stan, ki pa omogoča zasilno zavetje. Malo pod njim se pojavi izpod skale potoček ─ izvir. Kako osvežujoča voda. Sledil je daljši počitek za malico in občudovanje lepot okoli nas. Nad nami se je dvigoval Bavški Grintavec, na levi strani Srebrnjak in Trentarski Pelc, v daljavi, proti začetku doline, nas je nad Vršičem opazoval Prisojnik, na drug strani Jalovec in malo naprej Travnik. Na celi poti do planine smo srečali nekaj planincev ─ nikogar, ki bi govoril slovensko.
Ob spustu v dolino smo se napotili še do slapov Zapotoka, s katerega vodo smo se na planini osvežili. Tu je bilo nekaj obiskovalcev več. Lep slap in planina sta nam potrdila misel, da smo zopet našli nekaj biserov lepot na naših skupnih potepih.
Ob odločitvi za vrnitev do izhodišča se je do tedaj jasno in sončno nebo  prekrilo z oblaki in nas je osvežila ploha, ki je ponehala šele, ko smo prispeli do avtobusa. Ana in  Robi sta poklicala v Tonkino kočo in organizirala topli obrok pri naš prijateljici malo pod vrhom Vršiča, že na gorenjski strani.
Lep izlet, ki je potrdil, da je naša lepa domovina majhna samo na zemljevidu ─ spoznavamo pa jo lahko celo življenje in ni se potrebno postavljati pred znanci, kako lepo je pri sosedih ali še dalje.
Marko Vidali