Cvetlični vrt na Struški

Pred leti je Merkurjev sodelavec pripeljal skupino na Struško in jim dejal:

»Na Struško pelješ samo ljudi, ki jih imaš rad.«

Ob zaključku pohoda smo na soncu pri Domu Pristava malicali in se pogovarjali o prehojeni poti.
Struška je sleme z več vrhovi in se nahaja med Stolom, Vajnežem ter Golico na drugi strani. Pod vrhovi potrka tudi Slovenska planinska pešpot. Naš cilj je bil Veliki Vrh (1944 m), najvišji vrh Struške, na katerem stoji tudi zavetišče radioamaterjev.
Zborno mesto je bilo pri Domu Pristava v Javorniškem Rovtu. Namesto klasične poti za vzpon smo se odpravili po nemarkirani poti čez Dobravske rovte. Strma pot nam ni delala preglavic. Razgledov ni bilo, saj nas je večino poti spremljala megla, kar pa ni vplivalo na dobro voljo pohodnikov. No, po treh mesecih posta planinskih pohodov nam je bilo vseeno, na vreme ne moremo vplivati, ponovno pa smo bili skupaj. Pot skoz gozd je bila enolična, toda, ko smo prišli na Belsko planino, imenovano tudi Svečica, so nas pozdravile narcise, svišči (encijani) in ostale rožice. Kot, da bi stopili na ogromen vrt. Kolikor je dovoljeval razgled, povsod samo rožice. Na planini smo se malo ustavili, se spočili, ker je bil pred nami še vzpon na izbrani vrh. Skozi meglo se je sonce želelo prebiti, vendar se to ni zgodilo. Po obveznem slikanju smo se spustil do planine Seča, kjer pa se je megla razkadila in pred nami se je pokazal Vajnež in ovčji ver v Avstriji. Sonce nas je spremljalo vseskozi na poti v dolino.
Malo pred jezom zajetja hidroelektrarne smo si ogledali še izvir Javornice in se napotili do našega izhodišča Doma Pristava, kjer smo se po zasluženi malici tudi poslovili.
Opazoval sem zadovoljne obraze pohodnikov in se spomnil Metkinih besed sodelavca. Res je: »Na Struško pelješ ljudi, ki jih imaš rad.«
Marko Vidali