Brkini od blizu

Pozabljeni biser Slovenije
Ko se slovenska planinska pot odmakne od visokih gora in zavije proti morju, še zdaleč ne izgubi svoje privlačnosti. Prav nasprotno, odkrije nam kraje, ki jih morda drugače nikoli ne bi prehodili peš. Eden izmed zadnjih odsekov slovenske planinske poti nas popelje od svetovno znanih Škocjanskih jam do Artviž – najvišje ležeče vasi v Brkinih. Cerkev sv. Socerba (817 m) nad njo leži na najvišji točki tega razpotegnjenega in močno razčlenjenega hribovja.
Naš pohod smo začeli s parkirišča v vasici Matavun. Nadaljevali smo skozi vas in nato zavili v redek gozdič, v katerem je cvetelo polno zvončkov, nadaljevali vzdolž prepadnega roba, s katerega se nam je odprl prelep pogled proti cerkvi sv. Kancijana v Škocjanu, pod njim pa je dolina reke Reke. Njene vode nedaleč stran poniknejo v luknjast podzemeljski svet, tečejo pod kraškim svetom in tik pred jadransko obalo v Italiji znova privrejo na plan.
Pred zapuščeno cerkvico sv. Mavricija nas kažipot usmeri na kolovoz, ki se lagodno spušča v dolino presihajočega potoka Sušice. Ko smo prečkali strugo, se je pred nami odprla travnata ravnina z osamljenim drevesom in lovsko prežo na sredini. Idilična dolina, ki je vpeta med poraščeno gričevje, se po nekaj sto metrih zoži in zavije proti vzhodu. Nato smo prišli na asfaltno cesto ter po nekaj ovinkih prispeli v Podgrad pri Vremah – slikovito vasico na SZ Brkinov. Majhna gruča hiš s položnimi strehami se tesno privija h griču, na katerem kljubujejo času razvaline srednjeveškega gradu Završnik.
Tu smo imeli prvi postanek za malico, seveda pa smo videli naš cilj, cerkev sv. Socerba, ki samotno počiva na vrhu razpotegnjenega slemena. Po okrepčilu smo nadaljevali naš pohod nazaj na kolovoz, se spustili v grapo ter krenili strmo v breg naravnost do Artviž. Na vrhu cerkve sv. Socerba je neizmerno pihalo, kljub trmi smo malo vztrajali, da smo naredili gasilsko sliko, se razgledali na okoliške vrhove in krenili nazaj v vas, v zavetje, kjer smo drugič pomalicali. Po kolovozni poti smo se odpravili proti zadnji vasici Rodik, kjer nas je pričakal avtobus.
V Brkinih smo našli svoj mir. Pokrajina izžareva svojo lepoto predvsem preko narave, ki je neokrnjena, čudovitih razgledov, ki jih ponuja cesta, ki se vije med tipičnimi vasicami, starimi cerkvami ter srednjeveškimi utrdbami. Tukaj domuje tradicionalna žganjekuha, iz katere nastane brkinski slivovec.
Ajda Vesič