Zgodovina PD Križe

ZAČETKI PLANINSKEGA DRUŠTVA KRIŽE

Začetek planinstva v Križah predstavljajo člani planinske skupine Križe, ki so bili vključeni v Planinsko društvo Tržič. Skupina je imela cilj, da na Kriški gori postavi planinsko kočo. Že jeseni leta 1949 se je nekaj članov odpravilo na goro, kjer so si ogledali teren in določili lokacijo. Organizirali so prostovoljno delo, posek lesa, dovoz lesa na žago v Gozdu in razrez lesa v deske. Prvi uspeh male planinske skupine je privabil še nove člane in kmalu jih je bilo več kot petdeset, kar je zadostovalo za uresničitev ideje o lastnem planinskem društvu.
Ustanovni zbor društva je bil 12. 12. 1949 v prostorih tedanje osnovne šole v Križah. Udeležilo se ga je sto morebitnih članov. Občnega zbora sta se udeležila tudi predstavnika Planinske zveze Slovenije ter predstavniki drugih društev in vojske. Občni zbor je vodil delovni predsednik Daniel GRADIŠAR.
Občni zbor je izvolil upravni odbor v sestavi:

Predsednik društva: Lovro ČESEN
Člani upravnega odbora: Milan ČESEN, Vinko GOLMAJER, Daniel GRADIŠAR, Janez KAVAR, Ciril KOŠIR, Anton LUKANC, Ljubo TERAN, Helena ORANIČ, Kati ZAPLOTNIK in Slavka ZUPAN.

Občni zbor je sprejel tudi predlog o gradnji koče na Kriški gori.
Kot člani samostojnega planinskega društva so postali samozavestnejši in so začeli pridobivati nove člane. Mesec dni po ustanovitvi društva so ustanovili planinsko skupino na Golniku, spomladi naslednjega leta pa še planinsko skupino v Strahinju. Po prvem letu delovanja je društvo štelo že več kot 250 članov.
Več o zgodovini planinskega društva Križe je opisano v knjigi Kriških 50 let planinskih let 1949 ̶ 1999, izdani decembra 1999.

TOVORNA ŽIČNICA

Leta 2015 se spominjamo dogodka izpred štiridesetih let, to je časa, ko je ročno dostavo v nahrbtniku oskrbnikov in njihovih pomočnikov ter kasneje oslice, ki jo je društvo za prenos tovora kupilo leta 1956, nadomestila tovorna žičnica. Prelomno je bilo leto 1973, ko je bil v društvu izvoljen gradbeni odbor za izgradnjo tovorne žičnice, ki se je takoj lotil dela. Posebej zahtevno je bilo iskanje gradbenega materiala in seveda finančnih sredstev. Že leta 1974 se je z minimalnimi finančnimi sredstvi pričela gradnja. Finančno je pomagala tudi Planinska zveza Slovenije. Traso žičnice, vključno z lokacijo spodnje in zgornje postaje žičnice, je določil ing. PONIKVAR z Gozdnega gospodarstva Kranj. Sledili so razgovori z lastniki zemljišč, ki so pokazali veliko razumevanje in pripravljenosti za pomoč društvu. Posebej je potrebno omeniti Jožeta ZUPANA iz Križev, ki je bil lastnik gozda, in Jožeta ŠVABA, ki je odstopil zemljišče za spodnjo postajo žičnice. V nadaljevanju je društvo pričelo z nakupom elementov za sestavo tovorne žičnice. Pri Gozdnem gospodarstvu Kranj je bila kupljena stara in odpisana vitla, ki so jo kvalitetno obnovili v podjetju REMONT Kranj. Ker na tržišču ni bilo originalnega agregata, je zadevo rešil Leon PINTAR iz Kranja, ki je namesto originalnega agregata montiral zračno hlajeni motor legendarnega VW hrošča. Nosilno žično vrv z vsemi elementi in transportni voziček je društvo dobilo od Gozdnega gospodarstva Tržič, vlečna vrv pa je bila kupljena pri podjetju RUDAR iz Zagreba.
Društvo je za postavitev pridobilo skupino žičničarjev s Francem BROVČEM na čelu. Pri pripravi trase in pridobitvi potrebnega lesa za nosilne stebre ter gradnji so sodelovali tudi ostali člani društva. Ker je bil problem tudi skladiščenje materiala, se je upravni odbor odločil, da istočasno z izgradnjo žičnice postavi tudi lastno skladišče v Gozdu. To je bil tudi začetek gradnje današnjega Zavetišča v Gozdu.
Z veliko volje, požrtvovalnosti in poguma je bila v enem letu, to je leta 1975, tovorna žičnica zgrajena.

Da je bila tovorna žičnica zgrajena, je nedvomno zasluga članov gradbenega odbora in članov društva, ki so vsak na svoj način pripomogli k zgraditvi. Posebej je potrebno omeniti nekatere posameznike: Lovra ČESNA, Marjana ZAPLOTNIKA, Janeza KERNA, Francija ČESNA, starejšega, Filipa MIKLAVČIČA in Franca BROVČA.

Posebna zahvala za dolgoletno uspešno obratovanje agregata oz. žičnice gre  Marjanu MARNU, avtomehaniku iz Komende, ki je agregat vzdrževal od samega začetka.
V teh štiridesetih letih so bile izvedene številne posodobitve. Te nas čakajo tudi v prihodnosti, saj je potrebno zamenjati steber žičnice, t. i. francosko, in nadomestiti sedanji agregat z električnim motorjem.